Pišuka, kaj se pa greste?

Pristne slovenske kletvice že od nekdaj navdušujejo tujce, ki jim je takšno negodovanje nepredstavljivo, nedolžno in predvsem zabavno. Ob prevodih slovenskih zbadljivk, ki so jih uporabljali že naši davni predniki, se vedno muzajo, saj v prevodu in brez kulturnega ozadja zvenijo še bolj nenavadno. Nemalokrat kakšno tudi posvojijo in jo z veseljem še naprej uporabljajo, da - nedvomno - še bolj zmedejo svoje nasprotnike.

 

Slovenske kletvice so del slovenske kulturne dediščine in so bile omenjene že v slovarjih iz 18. In 19. stoletja  (Gutsmanov slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar iz leta 1789, Pleteršnikov slovensko-nemški slovar iz leta 1894-95, 1. in 2. izdaja Janežičevega slovensko-nemškega slovarja med letoma 1828-1869, Murkov slovensko-nemški slovar iz leta 1832). Nekoč so se jih sramovali, jih pripisovali le besedno revnejšemu sloju, vendar najdemo dokaze, da jih je uporabljalo tudi plemstvo in sčasoma je postalo jasno, da imajo kletvice živo funkcijo v jeziku vseh slojev. Kletvice so pomemben del kulturnega izročila, saj prav te, v afektu sklesane barvite prispodobe, odsevajo pristen duh časa, aktualnih tem in tegob. ​V tradicionalnih slovenskih kletvicah so se tako pogosto znašla mitološka bitja, hudiči, pojavljale so se domače živali ali pa so se znašali kar nad vrtninami.

​

Seveda slovenščina premore tudi veliko bolj sočne izraze, smo pa znani po tem, da grše in žaljive izraze zakamufliramo z nežnejšo in manj sporno izpeljanko. Tudi mi smo namerno izbrali takšne, ki izstopajo po svoji nedolžnosti in hudomušnosti, s čimer je razkorak do tega, kar si kdo predstavlja kot kletvico, še toliko večji.

​

​Namen našega projekta pa ni le nagajivo muzanje, ampak način, kako razkrivati in predvsem kako tujcem približati domiselnost slovenskega jezika, ki je v svojih arhaičnih oblikah vselej bolj zabaven, kot pa žaljiv.